Danes se odpravimo v Novigrad na ledeno kavo. Novigrad je majhno, prijetno mestece, polno prijaznih ljudi, z majhnim pristaniščem in majhnim parkom. Tukaj sem videl prvi hrvaški Merkator, prav lepo je bilo videti nekaj slovenskega na hrvaškem. Zanimivo mi je bilo tudi to, da je cerkveni zvonik povsem ločen od preostale cerkve, nekaj kar ni običajno za Slovenijo. Zelo mi je bil všeč igralni vodni park, z napihljivimi baloni, kjer lahko pležaš na goro, skušaš teči po velikem valju, dokler ne padeš v vodo ali pa preprosto poležavaš na blazinah.
Ampak naš cilj ni bil Novigrad, temveč Červar. Červar je majhna vasica, kjer so ulice tako ozke, da ljudje nimajo prostora za parkiranje avtomobilov. Ko smo se peljali skozi center vasi smo zagledali avtomobil, kako ugasnjen stoji sredi ceste in smo ga pač morali obvoziti, če smo hoteli nadaljevati. Pa sem pomislil, da se je avtomobil verjetno pokvaril, dokler nismo par metrov naprej naleteli na traktor, prav tako parkiran sredi ceste. Parkirišč pač ni, prometa tudi ne in vaščani so se znašli, mi pa smo se prilagodili in vedno pridno obvozili avtomobile.
Plaža v Červarju je zelo lepa, čista in pristna, naravna. To dokazujejo tudi številni nudisti. Ulegel sem se na blazino in se prepustil toku, da me je nesel vsaj eno uro, nato pa sem odplaval nazaj na obalo k družbi. Našel sem tudi sipino kost in si jo odnesel domov za spomin.
Na poti nazaj smo se ustavili in slikali sončno uro, Matevž in Petra sta potrebovale slike sončnih ur za nek projekt na fakulteti.
Zvečer pa na plažo, na nočno kopanje, nič nespodobnega, smo bili vsi oblečeni, jaz na žalost nisem mogel iti v vodo, ker se je gleženj razbolel , nato pa v Poreč, peš seveda. Vsi smo se razživeli, se na veliko pogovarjali in uživali. Istra, morje in večeri imajo svojo moč. V Poreč pa sem kupil darilo za svojo drago in si dal narediti karikaturo. Narisal me je karikaturist Čarli, ki skoraj vse nariše približno enako, ima pa svoj prostor poleg tipa, ki ti za denar dovoli, da se slikaš z njegovo kačo okoli vratu.
