Osmi dan - Return home

Do hostla pridemo v sredo okoli pol enih zjutraj, punce gredo spat, midva z Bojanom pa se odločiva, da je nujno potrebno še zadnjič probati Guiness v pravem irskem pubu, odpraviva se v četrt Temple bar, kjer preizkušava pinto za pinto do treh zjutraj, nato pa nazaj v hostel po punce, s taksijem do letališča, z letalom RyainAir do Trevisa, z vlakom do Trsta, z avtobusom (šofer, pravi italijanski šminker, je imel okoli vratu imeniten bel šal, nosil draga sončna očala, ampak je bil kul, znal je tudi tekoče hrvaško) do Sežane in nato z vlakom do Ljubljane, kjer so že dobili sneg.

Na potovanju sem zapravil precej denarja in zamudil precej predavanj na faksu, ampak če bi lahko šel še enkrat na Irsko, bi to zagotovo storil. Prijazni ljudje in čudovita narava sta me povsem očarala. Celotnega potovanja se še ne zavedam povsem, zadeva počasi prihaja za mano ob pregledovanju fotografij in "potopisnih predavanjih" prijateljem in družini.















Družba, s katero sem bil na Irskem, od leve proti desni: Marina, Bojan, Kemi, Damjana in Nati.
Hvala za čudovit teden, carji ste!!!

Sedmi dan - Cliffs of Moher

Danes je bil zadnji aktivni dan na Irskem, razdelili smo se v dve skupini. Damjana, Kemi & Bojan, ki so klife videli že včeraj so odšli v Dublin, jaz, Nati & Marina pa se odpravimo na klife Moher. Damjna je pričela že ob šestih(!!!) zjutraj ropotati in se pripravljati na odhod. Njihov avtobus je krenil ob 7.30 iz Galwaya proti Dublinu. Mi se zbudimo ob 7.30, gremo na zajtrk (zajtrki v hostlih so očitno povsod enaki, popečeni toasti, maslo, marmelada, čaj ali džus) in ob devetih v Penneys. Penneys je trgovina z oblekami za vse spole in starostne skupine, znana po izredno nizkih cenah. Kavbojke in žametne hlače in to lepe so po 9€!!! Še jaz, ki grem v šoping res samo v skrajnem primeru, sem si kupil robe za skoraj 150€. Upam, da mi je ostalo dovolj denarja za vrnitev nazaj domov:). Kupil sem si dva para žametnih hlač, 3 pulovre, wind-stopper jakno, kratko majico s podobo Che Guevare in veliko spodnjega perila. Ob enajstih in pol kot bi rekla Marina (za vse ostale je to 11.30) smo se odpravili na klife Moher. Ugotovil sem, da sem izgubil kapo, pa prav všeč mi je ratala. Klifi so visoki 240 metrov in so dokaz moči Atlantika. Ko sem hodil ob robu, sem se ob pogledu v mogočne stene, ki so končale globoko pod mano v razpenjenem oceanu, počutil majhnega in krhkega. Ko se z avtobusom pripelješ do vznožja klifov, moraš plačati 1€ vstopnine, osebi, ki pobirata denar, Irci ju kličejo Extractor & Helper, se postavita ob vrata avtobusa in če hočeš iz avtobusa moraš mimo njiju. Blizu parkirišča je ulični glasbenik na piščal igral tradicionalne irske komade (čeprav imam občutek, da je ves čas igral enega in istega).














V hrib je vgrajena velika stavba, vidijo se samo vrata, vse ostalo je pod zemljo. V stavbi se nahajajo muzej, galerija, restavracija, trgovina in verjetno še kaj.V galeriji je 3D kino, ki prikazuje spreminjanje geološke podobe Irske skozi milijarde let zemeljskega razvoja. Vse to so nam povedali Damjana, Kemi in Bojan, ki so bili en dan prej, jaz namreč nisem imel časa, da bi si ogledal še podzemno stavbo, saj je ena ura za klife absolutno premalo, še tako sem moral teči, ker sem prišel zadnji nazaj in so morali čakati name, pa se je šofer nameraval odpeljati brez mene. Dobil sem občutek, da se mu je mudilo na pint ali dva Guinessa. Mimogrede omejitve na ozkih ovinkastih cestah so med 80 in 100 km/h in naš šofer se jih je še kako držal. Na poti nazaj smo si ogledali še dolmen, 4500 let staro kamnito skulturo (na sliki). Šofer vodič nam je med vožnjo razložil vse o gradnji kamnitih ograj, ki obdajajo pašnike, zgodovino pokrajine, skozi katero smo se vozili, o botaniki,npr. zakaj na Irskem uspevajo rastline, ki so značilne za Sredozemlje (odgovor: pokrajina je zgrajena iz apnenca, ki ga neprestaen nevihte razgrajujejo, tako so nastale kotanje, v katerih je dovolj prsti za rastline. Kotanje ščitjo rastline pred vetrom, kamen pa deluje kot skladišče toplote, podobno kot morje. Poleti toploto skladišči, pozimi pa jo počasi oddaj, zato lahko sredozemske rastline preživijo tudi na Irskem),














vmes pa zavrtel nekaj irske folklorne glasbe (pogrešali smo petje, saj je bila večina komadov instrumentalnih), peljali smo se skozi vas Killanora, ki velja za zibelko irske narodne glasbe. Iz te vasi izhajajo številni glasbeniki, ki so irsko glasbo raznesli po svetu. Peljali smo se tudi skozi kraj Lisdoonvarna, kjer se vsako leto skozi celoten september odvija največji matchmaking festival v Evropi. Tukaj se zberejo samski ljudje z celega sveta in si skušajo poiskati partnerja, v pomoč so jim trije poklicni matchmakerji, ki ti pomagajo izbrati osebo, s katero se boš najbolje ujel. Vauuu, kakšen poklic, malo me spominja na film The Wedding Planner z Jennifer Lopez v glavni vlogi (btw filma nisem gledal, ker mi Jennifer ni všeč kot igralka:)). Samo ta mesec odpre vrata tudi hotel na hribu nad vasjo, kjer se.. kot je dejal naš šofer-vodič "most of the action happens here". Največ ljudi je tukaj čez vikende, ko se glasba vrti od poldneva do treh zjutraj.














Ob vrnitvi v galway sem poskusil še irski kebab. Zopet bi poudaril, da se Ircem pri strežbi nikamor ne mudi, čakal sem skoraj deset minut, preden sem lahko zagrizel v piščančji kebab, za katerega sem odštel 6€. Kar je veliko dražje od kateregakoli šiptarja v Ljubljani. Precej je podoben našemu, le da ima bolj debelo testo, piščanec je v večjih kosih in ni narezan na tanke trakove tako kot pri nas, pa manj omak in zelenjave dobiš. Med naročanjem sm ugotovil, da Nati sploh ne posluša, kaj ji pravimo. Da ilustriram...npr. "Nati, ura je pol sedem", Nati še kr naprej govori in potem kr naenkrat:"Folk, a veste, da je ura že pol sedem ?" Nekaj v tem smislu. Sedaj (besedilo za objavo sem napisal na papir in sem ga sedaj samo pretipkal na blog) smo na poti iz Galwaya nazaj v Dublin, kjer bomo prespali nekaj ur v hostlu Avalon, ob 4ih zjutraj moramo biti na letališču, ob 6ih imamo letlao za Treviso. Aja, pa danes sem videl majhno hišo z velikimi okni in vrtom , polnim živo zelene trave, ograjenim s kamnito ograjo, po vrtu pa se je pasel majhne luštkan poni. My dream house.

Šesti dan - Aran islands

Damjana, Kemi in Bojan so se danes odpravili na klife Moher, jaz, Nati & Marina gremo tja jutri, za danes pa so na vrsti Aranski otoki. Aranski otoki so sestavljeni iz treh otokov : Inis Mor, Inis Meain in Inis Thiar. Največji Inis Mor, na katerega smo se odpravili, ima okoli 300 prebivalcev, ki se očitno skoraj vsi preživljajo z vožnjo turistov po otoku :).Do otokov se peljemo s trajektom (cca. 40 minut), tam najamemo gorska kolesa (10€ za cel dan) in nato se vozimo po otoku sem ter tja do petih popoldan, ko je odhod trajekta nazaj na celino.



















Meni osebno je bil to najljubši dan na Irskem, predvsem zaradi tega, ker zraven ni bilo vodiča, ki bi mi pravil, kaj si je dobro pogledati in me hkrati priganjal z ene znamenitosti do druge. Lahko sem si pogledal, kar sem hotel, sam se odločal, kdaj bom šel naprej. Otok je posut s pašniki, ki so s pomočjo kamnitih ograj razdeljeni na manjše parcele. Ljudje pasejo ovce, krave, osličke in ponije. Ker sem imel v žepu paket M&M bonbonov sem izkoristil priliko in z njimi pocrkljal ponija (na sliki), mali debelušček je prav vse, do zadnjega, pojedel.



















Pokrajina je tako lepa, da bi ji storil krivico, če bi jo skušal opisati z besedami, saj take besede ne obstajajo. Ure so minevale kot bi bile sekunde, ogledali smo si stari svetilnik in kasneje še grad, ki je varoval otok pred napadalci. Grad je zgrajen na klifu, tako da ima obzidje samo s sprednje strani, hrbet pa je zavarovan z globokim klifom. Ko sem se fotografiral, sem si slekel bundo in močan piš atlantskega vetra bi mi jo skoraj odpihnil v morje, ampak imam reflekse.




















Našli smo pa tudi leprechaunovo hišo, izkoristili priložnost in se ob njej slikali, ampak očitno smo bili preveč glasni in smo škrata zbudili med njegovim, zagotovo zasluženim, počitkom, zato nas je hitro odgnal z ropotanjem po steni svoje hišice.



















V majhni vasici ob vznožju gradu smo se ustavili v trgovini s spominki, ki jovi starejša ženica, ki ves čas plete in svoje izdelke očitno tudi prodaja v trgovinici.

Peti dan-Clifden

Pregovor slepa kura zlato zrno najde, bo še kako držal. V nedeljo smo bili zelo zelo nedeljski in smo zamudili vse avtobuse, s katerimi bi lahko šli na ogled klifov Moher, največje irske znamenitosti. Avtobusi namreč vozijo najkasneje do pol enajstih do klifov, saj je do tja 2 uri vožnje, dan pa je zelo kratek, sonce zaide okoli pol petih. Zato se z Nati in Marino odpravim na avtobusno postajo, kjer vprašamo za katerikoli avtobus, ki pelje iz Galwaya, ker si hočemo ogledati še več irskega podeželja,v katerega smo se, iskreno povedano, zatreskali. Na informacijah na povedo za kraj, ki se začne na Oo... in je oddaljen 10 minut vožnje od Galwaya, od koder se je možno odpraviti na ogled parka, vendar tudi ta avtobus zamudimo, zato se že vsi živčni usedemo na najbližji avtobus, ki pelje v Clifden in, verjeli ali ne, zadenemo terno!!! Dve uri trajajoča vožnja do obalnega mesteca severno od Galwaya, nas vodi skozi nebeško lepo pokrajno, med pašniki polnimi ovac, krav, konjev, in majhnih ljubkih osličkov z ravimi kožuščki in belimi trebuščki, mimo jezerc tako temno modre barve, da bi lahko bila že črna, kjer je veter delal majhne valove, ki so se kakor divji konji gladili sem ter tja po gladini.















Vreme ni bilo niti 5 minut enako. Nekja časa je deževalo, potem je izza oblakov zopet posijalo sonce, z oblakov seje vse do tal vila čudovita mavrica. damjana pravi, da po mavrici potujejo leprechauni, irski mini škrati, ki prinašajo srečo, kradejo mleko in imajo v posesti zaklad. No, jaz nisem na mavrici videl nobenega leprechauna, očitno so ravno tedaj, ko sem se peljal mimo, imeli popoldanski počitek.














Clifden je majhno pristaniško mestece, že okrašeno za prihajajoči božič. V lokalni gostilni smo se ustavili na kavi in si roke greli ob čisto pravem kaminu. Zanimivo je tudi, kako počasi se odvija strežba v irskih lokalih. Ko smo prišli v gostilno, nas je gostilničar seveda takoj opazil, vendar je še naprej mirno gledal konjske dirke na tv-ju skupja z ostalimi gosti in nam postregel šele po petih minutah. Tega nisem navajen iz slovenskih gostiln, ampak čakati na postrežbo v stari irski gostilni s kaminom in v prijetni družbi pa tudi ni težko.



















Če grem še malo nazaj...včerajšnja odprava v lajf sej ezavlekla do treh zjutraj. Skratka obredli smo tri pube: Taafees, King's Head in "sem pozabil ime pub". Vsi trije pubi so bili zakon. v Taffeesu, ki je bil nabito poln, imajo vsak večer živo tradicionalno irsko glasbo. Igrali so nam jo trije ostareli Irci, na kitaro, lutno in majhno harmoniko in poleg seveda še peli. Zapeli so tudi znano pesem iz filma P.S-I love you, katere besedilo gre nekako takole:"Ejaejaej ejaejaej..." Na TV-ju pa so prenašali tekmo med Manchester Unitedom in Aston Villo, ki se je končala 0:0, Rooney je zapravil 120% priložnost. Še dobra, da sta tudi Chelsea in Liverpool remizirala. V pubu je bilo videti nekaj pravih primerkov Ircev - z rdečimi lasmi in naprej štrlečimi ušesi, tako kot da bi si ušesa od zadaj z dlanmi potisnili naprej in bi taka tudi ostala. Taffess: irska narodna v živo, polno dobrovoljnih Ircev, tekma Manchester Uniteda ("Glory, glory Man United"), fajna družba in pint Guinessa v roki.Aaaaaaahhh že skoraj nebesa.


Potem smo se odpravili v King's Head, kjer je DJ vrtel zadnje hite, ni nam bilo preveč všeč, zato smo se odpravili naprej in prišli v pub "sem pozabil ime pub", kjer je DJ vrtel glasbo iz 70ih in 80ih, izpolnjeval je tudi glasbene želje.Abba, Elvis Presley...No in tam je naša N. spoznala Larsa. Zavrtel jo je po plesišču in danes je N. ves čas zasanjano strmela skozi okno. Le kaj se je zgodilo z našo N.? :)














Zanimivo pa je tudi to, da sem bil jaz ob enih zjutraj, ko smo hodili naokoli po pubih, do vratu zapet v puhovko in s kapo na glavi, Irke pa so hodile naokoli v štiklah (takih ta pravih) in v minikah brez nogavic in globokimi dekolteji. Ampak na splošno so meni Slovenke lepše:).

Četrti dan - Galway

Zgodaj zjutraj se odjavimo iz hostla Abraham's house in se odpravimo z avtobusom proti Galwayu, pristaniškem mestecu na zahodni obali Irske, za povratno vozovnico, cca. 4ure vožnje v eno smer, odštejemo 19€, avtobusi na Irskem so precej cenejši od vlakov. Zanimivo je tudi to, da ljudje stojijo mirno v vrsti, ko gredo na avtobus, ne tako kot pri nas, ko je še najbolj pametno, da uporabiš komolce in se prerineš skozi.

























Na poti skozi Irsko se prvič srečamo s ta pravim irskim podeželjem, zeleni pašniki, obdani s kamnitimi ograjami, polni ovac, konjev in krav. V Galwayu se nastanimo v super novem hostlu Snoozles, kjer še vse diši po novem in meni zopet uspe dobiti zgornjo postlo pograda (sori Marina:)). Cena bivanja v hostlu je 10€/noč in poleg prenočišča vključuje tudi zajtrk - popečene kruhke z maslom in marmelado v neomejenih količinah, kar seveda tudi temeljito izkoristimo, za žejo pa dobimo jabolčni in pomarančni sok, na volju je sodobna kuhinja s pomivalnim strojem in zelo hitrimi štedilniki, ki imajo celo pečico, skupna TV soba s plazma TV-jem, ki ima nenormalno veliko diagonalo in HDTV kanale, ob večerih smo utrujeni od celodnevnega pohajkovanja po Galwayu in okolici tukaj, zleknjeni v udobne fotelje, gledali Simpsonove.






















Nato pa potep po ulicah Galwaya, kjer obiščemo tržnico, gremo na sprehod po čudoviti obali, si damo duška s fotografiranjem in obiščemo akvarij. Narava na Irskem je tako lepa, da jo je težko opisati z besedami. Če bi moral izbrati barvo, bi kljub pozni jeseni izbral zeleno. Majhne hiške so naravnost čudovite. Na Irskem še nisem opazil blokovskih naselij, prevladujejo hiše dvojčki, vsaka s svojim vrtom, trato in kamnito ograjo, nekateri na svojih tratah pasejo majhne ponije, očitno so poniji neke vrste hišni ljubljenčki.

Tretji dan - Kilmanhaim Gaol

Blog pišem za nazaj, saj ga zaradi visokih cen interneta ne morem pisati sproti, poleg tega pa veliko računalnikov nima USB priklopa za slike oz. ima internet zelo počasen upload. No, skratka, pretvarjal se bom, da pisem zadevo zvecer po koncu ogledov.

Danes se odpravljamo na ogled najbolj znanega irskega zapora Kilmanhain Gaol, karta za City bus tour nam velja še do 11ih, zato moramo izkoristiti prevoz in pohiteti do zapora. Sofer, ki nas vozi, je pravi Irec, ki ves čas pravi "folks", "that's very important building, folks", "Oscar Wilde was very interesting person, folks" itd., povem nam tudi zakaj so vrata na hišah v središču Dublina različnih barv. Ob smrti britanske kraljice Viktorije so Britanci ukazali prebivalcem Dublina (Irska je takrat spadala pod veliki britanski imperij), da naj pobarvajo vrata na črno, Irci so pa takšen narod, da ne marajo, če jim ukazuješ, če jih lepo prosiš, ti bodo z veseljem ustregli, če pa
od njih nekaj zahtevaš, pa tega zagotovo ne bodo storili in tako so vrata pobarvali v vse druge barve, razen črno:))))

Kilmanhaim Gaol (gaol je zapor po keltsko) je zelo pomemben za Irsko zgodovino, v njem je bila zaprta večina Ircev, ki so se borili za svobodo, pa tudi tistih, ki so bili tatovi, morilci itd. Svoj čas je bil eden najmodernejših zaporov na svetu, zgrajenih na temelju panopticizma, v glavnem gre se zato, da ti ne vidiš ven iz celice, paznik pa te lahko kadarkoli opazuje, ne da bi to ti vedel, zato imaš ves čas občutek, da te nekdo gleda in se avtomatično drugače obnašaš.


























Ker nam je karta za City bus Tour ob 11ih potekla, smo se nazaj odpravili s tramvajem, tako sem se prvič v življenju peljal s tramvajem, vauuuuu. Na vlaku nihče ne gleda kart, verjetno imajo samo občasne kontrole z zelo visokimi kaznimi za tiste, ki so brez karte, na to opazarja napis na vratih:

Popoldne se Damjana, Klemi in Bojan odpravijo po ulicah Dublina, med drugim gredo tudi v šoping v veleblagovnico Penneys, kjer imajo nenormalno nizke cene oblačil (npr. žametne moške hlače stanejo samo 9€ - za primerjavo: Spodobno kosilo stane 10€), jaz pa se skupaj z Nati in Marino odpravim na ogled podeželja v okolici Dublina, za 25€ dobimo organizirano turo in nato se z Double deckerjem odpravimo do gradu Malahide Castle, ki leži sredi zelenih pašnikov, tako zelenih, da bi se najraje vrgel v travo in tam zaspal. Kar pa seveda ne naredim, ampak si raje ogledam grad, v katerem je prepovedano fotografirati, saj bi bliskavica verjetno pokvarila stare slike in pohištvo. Tudi sam ogled gradu je rahlo neobičajen. Vodiča vidimo samo na začetku, ko nam prepove, da bi vse skupaj slikali, nato pa se zasliši posneti glas po zvočniku, ki nam pove vse o sobi, v kateri se trenutno nahajamo. Ob koncu posnetka nam povejo, kam moramo iti naprej. In tako se prebijamo skozi sobane starega in mogočnega gradu. Meni so bile najbolj zanimive spalnice lastnikov gradu. Gospodar, njegova žena in otroci so imeli ločene spalnice. Gospodar je imel več ličil kot gospodarica (danes se je to obrnilo, ravno tako kot to, kdo je dejanski gospodar doma :)), v otroški spalnici je bilo polno igrač, še posebej všeč mi je bil majhen lesen konj, na katerega si se lahko sedel, za ušesi pa je imel dve ročici, ki si jih vrtel in s tem poganjal verigo, ki je poganjala zadnja kolesa konja. Torej nekakšno kolo.

Šofer-vodič, zgovoren Irec, ki ves čas pravi vice o svoji ženi, nam na poti domov zapoje eno izmed irskih balad.

Na poti domov naletimo na zastoj na cesti. Dva voznika sta čelno trčila, nič hujšega, samo malo zvite pločevine in zastoj na cesti. Verjetno pa voznici avtomobila ni bilo nič kaj prijetno, ko se je mimo pripeljal naš avtobus, poln turistov in smo vsi veselo fotografirali prometno nesrečo, ampak kot prava Irka nam je vsem lepo pomahala.

Drugi dan - Guiness Storehouse

V Dublinu smo si kupili City Bus Tour karto , ki študente olajša za 13 €, v zameno pa dobiš 24 ur vožnje po znamenitostih Dublina. Ko te z avtobusom pripeljejo do mestne znamenitosti, greš dol, si jo ogledaš, nato pa počakaš na naslednji City Bus Tour (busi vozijo vsakih 10 minut) in greš naprej. Busi so zelene barve in so double deckerji brez strehe, nekako tako kot v filmu Austin Powers, le da je on imel v zgornjem nadstropju bazen :) Šoferji so face, njihova naloga je, da ves čas vožnje po mestu komentirajo znamenitosti Dublina, torej so nekakšni šoferji vodiči, nekateri pa zraven še pojejo irske narodne pesmi, od časa do časa vozijo cik cak po cesti (demonstrirajo, kako vozijo pijani Irci:)), povejo kak vic, skratka prave face...
ai, ai, ai

V sklopu City Bus Tour smo tako obiskali Trinity College, Guiness Storehouse & St. Patrick Cathedral...ostalo nam je še veliko znmenitosti, ki si jih moramo ogledati, npr. destilarno Jameson (po njenem viskiju je dobila ime zelo znana igralka :)), zapor, muzej voščenih lutk, kjer sem bom slikal z Michaelom Jacksonom itd.

Najprej smo si ogledali Trinity College, največji univerzitetni kampus v Dublinu. Kampus je odprt za turistične oglede, ustanovila ga je kraljica Viktorija in je res velik in ima polno travnikov in športnih igrišč, kar mi je kul, vendar so naši študentski domovi dosti bolj udobni.Kar pa tudi šteje:) Dijakinje morajo nositi uniforme :)))














Nato smo šli na ogled katedrale sv. Patrika, zanimivo je, da so večino gradenj cerkva v Dublinu financirali proizvajalci alkohola - obnovo katedrale sv. Patrika je financiral Arthur Guiness, ustanovitelj in lastnik pivovarne, spet neko drugo cerkev je dal zgraditi lastnik destilarne Jameson (cerkev in alkohol sta očitno vedno bila prijatelja) in nato še na ogled največje pivovarne na Irskem in verjetno tudi ene največjih na svetu - Guinnesove pivovarne.














Vstopnina stane 11 evrov in na voljo dobiš cel dan časa za ogled 7ih nadstropij in eno pinto (ne vem, koliko je to, vendar je zagotovo vec kot pol litra :)) Guinessa, na voljo imaš tudi preizkuševalnico piva in verjemite, da smo ga pošteno testirali(testiranje je seveda brezplačno :))














V prvem nadstropju si ogledamo proizvodnjo piva, od priprave sladu, do varjenja in zorenja piva, nato sledi muzej transportnih sredstev, s katerimi prevažajo pivo Guiness, potem zgodovina družine Guiness, razstava reklam za Guiness, vmes je polno kafičev in restavracij, veliko monitorjev, kjer ti razlagajo vse mogoče o pivovarni Guiness , od proizvodnje piva do reklam za Guiness. Na vrhu je Gravity bar, kavarna, kjer ti postrežejo z brezplačnim pivom, nato pa si lahko oči odpočiješ na razgledu po celotnem Dublinu!!! Je pa problem, ker je ful malo sedežev v tem Gravity baru, tako smo morali čakati cele pol ure, da smo jih dobili. Še komentar piva.Kej nej rečem. Laško je dobro, ampak meni je Guiness boljši :), še posebej zato, ker ima tak lepo peno na vrhu. (Kar pa seveda ne pomeni, da ga ves čas poskušam:)))), v tem Gravity baru ti ga natočijo tak, da ima na vrhu v peni odtis triperesne deteljice, vauuuu :)



















Aja, pa hrana je ful draga (za normalen obrok damo po najmanj 10€, čokolada je tud draga, čips pa je poceni, pa obleke tudi (ful kul kavbojke so cca 10€, z Bojanom sploh ne moreva dobit punc iz trgovin z oblekami:)) in mogoče si celo jaz kupim kak kos oblačila, mogoče:))). Pivo v gostilni, en pint (0,56L) stane 4€, so pa gostilne prav fajne, s fajnimi imeni (Npr. Old Bard, Mother Kelly, The Celt...), polne pravih Ircev, kjer vsak lepo počasi ožema svojega Guinessa, postrežba je počasna, skratka tempo življenja se v gostilni fejst fejst upočasni, za razliko od ulic, kjer ljudje ves čas hitijo (hodijo veliko hitreje kot se hodi v ljubljani), kr nekaj časa sem rabil, da sem se navadil umikati nasproti prihajajočim peščem po levi, saj imajo na Irskem tako kot v Angliji promet po levi ("Left is Right, Right is Wrong"), se pravi, da vozniki sedijo na desni, prav hecno je videti mamo, ki pelje 10-letnega mulca na prednjem sedežu in ko pogledaš imas občutek, da deček vozi mamo z avtom po mestu :))))

Vsepovsod je Spar, Lidla in Hoferja tukaj nimajo, tudi Merkatorja ne :))))



Napisal bi še veliko več, vendar je internet v temle CyberCaffeju 1€/20 minut, tako da hitim tipkat kolkor se da :)