Meni osebno je bil to najljubši dan na Irskem, predvsem zaradi tega, ker zraven ni bilo vodiča, ki bi mi pravil, kaj si je dobro pogledati in me hkrati priganjal z ene znamenitosti do druge. Lahko sem si pogledal, kar sem hotel, sam se odločal, kdaj bom šel naprej. Otok je posut s pašniki, ki so s pomočjo kamnitih ograj razdeljeni na manjše parcele. Ljudje pasejo ovce, krave, osličke in ponije. Ker sem imel v žepu paket M&M bonbonov sem izkoristil priliko in z njimi pocrkljal ponija (na sliki), mali debelušček je prav vse, do zadnjega, pojedel.
Pokrajina je tako lepa, da bi ji storil krivico, če bi jo skušal opisati z besedami, saj take besede ne obstajajo. Ure so minevale kot bi bile sekunde, ogledali smo si stari svetilnik in kasneje še grad, ki je varoval otok pred napadalci. Grad je zgrajen na klifu, tako da ima obzidje samo s sprednje strani, hrbet pa je zavarovan z globokim klifom. Ko sem se fotografiral, sem si slekel bundo in močan piš atlantskega vetra bi mi jo skoraj odpihnil v morje, ampak imam reflekse.
Našli smo pa tudi leprechaunovo hišo, izkoristili priložnost in se ob njej slikali, ampak očitno smo bili preveč glasni in smo škrata zbudili med njegovim, zagotovo zasluženim, počitkom, zato nas je hitro odgnal z ropotanjem po steni svoje hišice.
V majhni vasici ob vznožju gradu smo se ustavili v trgovini s spominki, ki jovi starejša ženica, ki ves čas plete in svoje izdelke očitno tudi prodaja v trgovinici.
No comments:
Post a Comment