Danes se odpravljamo na ogled najbolj znanega irskega zapora Kilmanhain Gaol, karta za City bus tour nam velja še do 11ih, zato moramo izkoristiti prevoz in pohiteti do zapora. Sofer, ki nas vozi, je pravi Irec, ki ves čas pravi "folks", "that's very important building, folks", "Oscar Wilde was very interesting person, folks" itd., povem nam tudi zakaj so vrata na hišah v središču Dublina različnih barv. Ob smrti britanske kraljice Viktorije so Britanci ukazali prebivalcem Dublina (Irska je takrat spadala pod veliki britanski imperij), da naj pobarvajo vrata na črno, Irci so pa takšen narod, da ne marajo, če jim ukazuješ, če jih lepo prosiš, ti bodo z veseljem ustregli, če pa
od njih nekaj zahtevaš, pa tega zagotovo ne bodo storili in tako so vrata pobarvali v vse druge barve, razen črno:))))
Kilmanhaim Gaol (gaol je zapor po keltsko) je zelo pomemben za Irsko zgodovino, v njem je bila zaprta večina Ircev, ki so se borili za svobodo, pa tudi tistih, ki so bili tatovi, morilci itd. Svoj čas je bil eden najmodernejših zaporov na svetu, zgrajenih na temelju panopticizma, v glavnem gre se zato, da ti ne vidiš ven iz celice, paznik pa te lahko kadarkoli opazuje, ne da bi to ti vedel, zato imaš ves čas občutek, da te nekdo gleda in se avtomatično drugače obnašaš.
Ker nam je karta za City bus Tour ob 11ih potekla, smo se nazaj odpravili s tramvajem, tako sem se prvič v življenju peljal s tramvajem, vauuuuu. Na vlaku nihče ne gleda kart, verjetno imajo samo občasne kontrole z zelo visokimi kaznimi za tiste, ki so brez karte, na to opazarja napis na vratih:
Popoldne se Damjana, Klemi in Bojan odpravijo po ulicah Dublina, med drugim gredo tudi v šoping v veleblagovnico Penneys, kjer imajo nenormalno nizke cene oblačil (npr. žametne moške hlače stanejo samo 9€ - za primerjavo: Spodobno kosilo stane 10€), jaz pa se skupaj z Nati in Marino odpravim na ogled podeželja v okolici Dublina, za 25€ dobimo organizirano turo in nato se z Double deckerjem odpravimo do gradu Malahide Castle, ki leži sredi zelenih pašnikov, tako zelenih, da bi se najraje vrgel v travo in tam zaspal. Kar pa seveda ne naredim, ampak si raje ogledam grad, v katerem je prepovedano fotografirati, saj bi bliskavica verjetno pokvarila stare slike in pohištvo. Tudi sam ogled gradu je rahlo neobičajen. Vodiča vidimo samo na začetku, ko nam prepove, da bi vse skupaj slikali, nato pa se zasliši posneti glas po zvočniku, ki nam pove vse o sobi, v kateri se trenutno nahajamo. Ob koncu posnetka nam povejo, kam moramo iti naprej. In tako se prebijamo skozi sobane starega in mogočnega gradu. Meni so bile najbolj zanimive spalnice lastnikov gradu. Gospodar, njegova žena in otroci so imeli ločene spalnice. Gospodar je imel več ličil kot gospodarica (danes se je to obrnilo, ravno tako kot to, kdo je dejanski gospodar doma :)), v otroški spalnici je bilo polno igrač, še posebej všeč mi je bil majhen lesen konj, na katerega si se lahko sedel, za ušesi pa je imel dve ročici, ki si jih vrtel in s tem poganjal verigo, ki je poganjala zadnja kolesa konja. Torej nekakšno kolo.
Šofer-vodič, zgovoren Irec, ki ves čas pravi vice o svoji ženi, nam na poti domov zapoje eno izmed irskih balad.
Na poti domov naletimo na zastoj na cesti. Dva voznika sta čelno trčila, nič hujšega, samo malo zvite pločevine in zastoj na cesti. Verjetno pa voznici avtomobila ni bilo nič kaj prijetno, ko se je mimo pripeljal naš avtobus, poln turistov in smo vsi veselo fotografirali prometno nesrečo, ampak kot prava Irka nam je vsem lepo pomahala.
No comments:
Post a Comment