Peti dan-Clifden

Pregovor slepa kura zlato zrno najde, bo še kako držal. V nedeljo smo bili zelo zelo nedeljski in smo zamudili vse avtobuse, s katerimi bi lahko šli na ogled klifov Moher, največje irske znamenitosti. Avtobusi namreč vozijo najkasneje do pol enajstih do klifov, saj je do tja 2 uri vožnje, dan pa je zelo kratek, sonce zaide okoli pol petih. Zato se z Nati in Marino odpravim na avtobusno postajo, kjer vprašamo za katerikoli avtobus, ki pelje iz Galwaya, ker si hočemo ogledati še več irskega podeželja,v katerega smo se, iskreno povedano, zatreskali. Na informacijah na povedo za kraj, ki se začne na Oo... in je oddaljen 10 minut vožnje od Galwaya, od koder se je možno odpraviti na ogled parka, vendar tudi ta avtobus zamudimo, zato se že vsi živčni usedemo na najbližji avtobus, ki pelje v Clifden in, verjeli ali ne, zadenemo terno!!! Dve uri trajajoča vožnja do obalnega mesteca severno od Galwaya, nas vodi skozi nebeško lepo pokrajno, med pašniki polnimi ovac, krav, konjev, in majhnih ljubkih osličkov z ravimi kožuščki in belimi trebuščki, mimo jezerc tako temno modre barve, da bi lahko bila že črna, kjer je veter delal majhne valove, ki so se kakor divji konji gladili sem ter tja po gladini.















Vreme ni bilo niti 5 minut enako. Nekja časa je deževalo, potem je izza oblakov zopet posijalo sonce, z oblakov seje vse do tal vila čudovita mavrica. damjana pravi, da po mavrici potujejo leprechauni, irski mini škrati, ki prinašajo srečo, kradejo mleko in imajo v posesti zaklad. No, jaz nisem na mavrici videl nobenega leprechauna, očitno so ravno tedaj, ko sem se peljal mimo, imeli popoldanski počitek.














Clifden je majhno pristaniško mestece, že okrašeno za prihajajoči božič. V lokalni gostilni smo se ustavili na kavi in si roke greli ob čisto pravem kaminu. Zanimivo je tudi, kako počasi se odvija strežba v irskih lokalih. Ko smo prišli v gostilno, nas je gostilničar seveda takoj opazil, vendar je še naprej mirno gledal konjske dirke na tv-ju skupja z ostalimi gosti in nam postregel šele po petih minutah. Tega nisem navajen iz slovenskih gostiln, ampak čakati na postrežbo v stari irski gostilni s kaminom in v prijetni družbi pa tudi ni težko.



















Če grem še malo nazaj...včerajšnja odprava v lajf sej ezavlekla do treh zjutraj. Skratka obredli smo tri pube: Taafees, King's Head in "sem pozabil ime pub". Vsi trije pubi so bili zakon. v Taffeesu, ki je bil nabito poln, imajo vsak večer živo tradicionalno irsko glasbo. Igrali so nam jo trije ostareli Irci, na kitaro, lutno in majhno harmoniko in poleg seveda še peli. Zapeli so tudi znano pesem iz filma P.S-I love you, katere besedilo gre nekako takole:"Ejaejaej ejaejaej..." Na TV-ju pa so prenašali tekmo med Manchester Unitedom in Aston Villo, ki se je končala 0:0, Rooney je zapravil 120% priložnost. Še dobra, da sta tudi Chelsea in Liverpool remizirala. V pubu je bilo videti nekaj pravih primerkov Ircev - z rdečimi lasmi in naprej štrlečimi ušesi, tako kot da bi si ušesa od zadaj z dlanmi potisnili naprej in bi taka tudi ostala. Taffess: irska narodna v živo, polno dobrovoljnih Ircev, tekma Manchester Uniteda ("Glory, glory Man United"), fajna družba in pint Guinessa v roki.Aaaaaaahhh že skoraj nebesa.


Potem smo se odpravili v King's Head, kjer je DJ vrtel zadnje hite, ni nam bilo preveč všeč, zato smo se odpravili naprej in prišli v pub "sem pozabil ime pub", kjer je DJ vrtel glasbo iz 70ih in 80ih, izpolnjeval je tudi glasbene želje.Abba, Elvis Presley...No in tam je naša N. spoznala Larsa. Zavrtel jo je po plesišču in danes je N. ves čas zasanjano strmela skozi okno. Le kaj se je zgodilo z našo N.? :)














Zanimivo pa je tudi to, da sem bil jaz ob enih zjutraj, ko smo hodili naokoli po pubih, do vratu zapet v puhovko in s kapo na glavi, Irke pa so hodile naokoli v štiklah (takih ta pravih) in v minikah brez nogavic in globokimi dekolteji. Ampak na splošno so meni Slovenke lepše:).