Danes je bil zadnji aktivni dan na Irskem, razdelili smo se v dve skupini. Damjana, Kemi & Bojan, ki so klife videli že včeraj so odšli v Dublin, jaz, Nati & Marina pa se odpravimo na klife Moher. Damjna je pričela že ob šestih(!!!) zjutraj ropotati in se pripravljati na odhod. Njihov avtobus je krenil ob 7.30 iz Galwaya proti Dublinu. Mi se zbudimo ob 7.30, gremo na zajtrk (zajtrki v hostlih so očitno povsod enaki, popečeni toasti, maslo, marmelada, čaj ali džus) in ob devetih v Penneys. Penneys je trgovina z oblekami za vse spole in starostne skupine, znana po izredno nizkih cenah. Kavbojke in žametne hlače in to lepe so po 9€!!! Še jaz, ki grem v šoping res samo v skrajnem primeru, sem si kupil robe za skoraj 150€. Upam, da mi je ostalo dovolj denarja za vrnitev nazaj domov:). Kupil sem si dva para žametnih hlač, 3 pulovre, wind-stopper jakno, kratko majico s podobo Che Guevare in veliko spodnjega perila. Ob enajstih in pol kot bi rekla Marina (za vse ostale je to 11.30) smo se odpravili na klife Moher. Ugotovil sem, da sem izgubil kapo, pa prav všeč mi je ratala. Klifi so visoki 240 metrov in so dokaz moči Atlantika. Ko sem hodil ob robu, sem se ob pogledu v mogočne stene, ki so končale globoko pod mano v razpenjenem oceanu, počutil majhnega in krhkega. Ko se z avtobusom pripelješ do vznožja klifov, moraš plačati 1€ vstopnine, osebi, ki pobirata denar, Irci ju kličejo Extractor & Helper, se postavita ob vrata avtobusa in če hočeš iz avtobusa moraš mimo njiju. Blizu parkirišča je ulični glasbenik na piščal igral tradicionalne irske komade (čeprav imam občutek, da je ves čas igral enega in istega).
V hrib je vgrajena velika stavba, vidijo se samo vrata, vse ostalo je pod zemljo. V stavbi se nahajajo muzej, galerija, restavracija, trgovina in verjetno še kaj.V galeriji je 3D kino, ki prikazuje spreminjanje geološke podobe Irske skozi milijarde let zemeljskega razvoja. Vse to so nam povedali Damjana, Kemi in Bojan, ki so bili en dan prej, jaz namreč nisem imel časa, da bi si ogledal še podzemno stavbo, saj je ena ura za klife absolutno premalo, še tako sem moral teči, ker sem prišel zadnji nazaj in so morali čakati name, pa se je šofer nameraval odpeljati brez mene. Dobil sem občutek, da se mu je mudilo na pint ali dva Guinessa. Mimogrede omejitve na ozkih ovinkastih cestah so med 80 in 100 km/h in naš šofer se jih je še kako držal. Na poti nazaj smo si ogledali še dolmen, 4500 let staro kamnito skulturo (na sliki). Šofer vodič nam je med vožnjo razložil vse o gradnji kamnitih ograj, ki obdajajo pašnike, zgodovino pokrajine, skozi katero smo se vozili, o botaniki,npr. zakaj na Irskem uspevajo rastline, ki so značilne za Sredozemlje (odgovor: pokrajina je zgrajena iz apnenca, ki ga neprestaen nevihte razgrajujejo, tako so nastale kotanje, v katerih je dovolj prsti za rastline. Kotanje ščitjo rastline pred vetrom, kamen pa deluje kot skladišče toplote, podobno kot morje. Poleti toploto skladišči, pozimi pa jo počasi oddaj, zato lahko sredozemske rastline preživijo tudi na Irskem),
vmes pa zavrtel nekaj irske folklorne glasbe (pogrešali smo petje, saj je bila večina komadov instrumentalnih), peljali smo se skozi vas Killanora, ki velja za zibelko irske narodne glasbe. Iz te vasi izhajajo številni glasbeniki, ki so irsko glasbo raznesli po svetu. Peljali smo se tudi skozi kraj Lisdoonvarna, kjer se vsako leto skozi celoten september odvija največji matchmaking festival v Evropi. Tukaj se zberejo samski ljudje z celega sveta in si skušajo poiskati partnerja, v pomoč so jim trije poklicni matchmakerji, ki ti pomagajo izbrati osebo, s katero se boš najbolje ujel. Vauuu, kakšen poklic, malo me spominja na film The Wedding Planner z Jennifer Lopez v glavni vlogi (btw filma nisem gledal, ker mi Jennifer ni všeč kot igralka:)). Samo ta mesec odpre vrata tudi hotel na hribu nad vasjo, kjer se.. kot je dejal naš šofer-vodič "most of the action happens here". Največ ljudi je tukaj čez vikende, ko se glasba vrti od poldneva do treh zjutraj.
Ob vrnitvi v galway sem poskusil še irski kebab. Zopet bi poudaril, da se Ircem pri strežbi nikamor ne mudi, čakal sem skoraj deset minut, preden sem lahko zagrizel v piščančji kebab, za katerega sem odštel 6€. Kar je veliko dražje od kateregakoli šiptarja v Ljubljani. Precej je podoben našemu, le da ima bolj debelo testo, piščanec je v večjih kosih in ni narezan na tanke trakove tako kot pri nas, pa manj omak in zelenjave dobiš. Med naročanjem sm ugotovil, da Nati sploh ne posluša, kaj ji pravimo. Da ilustriram...npr. "Nati, ura je pol sedem", Nati še kr naprej govori in potem kr naenkrat:"Folk, a veste, da je ura že pol sedem ?" Nekaj v tem smislu. Sedaj (besedilo za objavo sem napisal na papir in sem ga sedaj samo pretipkal na blog) smo na poti iz Galwaya nazaj v Dublin, kjer bomo prespali nekaj ur v hostlu Avalon, ob 4ih zjutraj moramo biti na letališču, ob 6ih imamo letlao za Treviso. Aja, pa danes sem videl majhno hišo z velikimi okni in vrtom , polnim živo zelene trave, ograjenim s kamnito ograjo, po vrtu pa se je pasel majhne luštkan poni. My dream house.
No comments:
Post a Comment